Ljubljana, 3. oktober 2025 – Vlada Roberta Goloba je v začetku jeseni napovedala nadaljevanje reformnih procesov na dveh ključnih področjih: zdravstvu in šolstvu. Po besedah pristojnih ministrov gre za »strukturne spremembe, ki naj bi zagotovile večjo učinkovitost, dostopnost in kakovost javnih storitev«. A medtem ko koalicija poudarja nujnost ukrepanja, se v strokovni javnosti in civilni družbi krepijo pomisleki o vsebinski jasnosti, časovnici in dejanski pripravljenosti sistema na spremembe.
Zdravstvo: previdnejši ton, a enake dileme
Ministrstvo za zdravje vodi Valentina Prevolnik Rupel, ki je resor prevzela po odstopu Danijela Bešiča Loredana. Njeno vodenje zaznamuje bolj umirjen in strokovno usmerjen pristop, a ključni izzivi ostajajo enaki: dolge čakalne dobe, kadrovski primanjkljaji, razmejitev med javnim in zasebnim sektorjem ter digitalizacija.
Ministrica je napovedala pripravo novele zakona o zdravstveni dejavnosti, ki naj bi »jasneje opredelila pogoje za izvajanje javnih storitev in okrepila transparentnost«. Po njenih besedah se bo vlada izognila radikalnim ukrepom in stavila na postopno prenovo sistema.
A kritiki opozarjajo, da je pristop preveč previden in da se ključne dileme — kot je preplet javnega in zasebnega dela zdravnikov — znova odlagajo. Zdravniška zbornica je v odzivu zapisala, da »pričakujejo jasne smernice, ne le deklarativne zaveze«. Sindikat Fides pa opozarja, da »brez izboljšanja pogojev dela in plač ni mogoče pričakovati večje dostopnosti storitev«.
Čakalne dobe in digitalizacija: obljube brez časovnice
Po podatkih NIJZ je več kot 120.000 pacientov v Sloveniji na prvi pregled čakalo več kot tri mesece, kar je daleč od zakonsko dopustnih rokov. Ministrstvo je napovedalo vzpostavitev centralnega sistema za upravljanje čakalnih vrst, ki naj bi omogočil boljšo preglednost in prerazporeditev pacientov med izvajalci.
Poleg tega naj bi se okrepila digitalizacija zdravstvenih storitev, vključno z e-napotnicami, e-kartoteko in telemedicinskimi storitvami. A informacijski strokovnjaki opozarjajo, da je digitalna infrastruktura v zdravstvu še vedno razdrobljena, zastarela in slabo povezana. Brez temeljite prenove sistemov in usposabljanja kadra digitalizacija ne bo prinesla želenih učinkov.
Šolstvo: prenova kurikulov in digitalna preobrazba
Na področju šolstva je ministrstvo pod vodstvom dr. Darje Felda napovedalo prenovo učnih načrtov, ki naj bi se osredotočila na »kritično mišljenje, digitalne kompetence in trajnostni razvoj«. Po besedah ministrice gre za »prilagoditev izobraževalnega sistema potrebam 21. stoletja«.
Prenova naj bi zajela osnovne in srednje šole, pri čemer se bo postopoma uvajala večja avtonomija šol pri oblikovanju programov, več projektnega dela in vključevanje sodobnih tehnologij v pouk. Poleg tega naj bi se okrepila vloga učiteljev kot mentorjev, ne le predavateljev.
A učiteljski sindikati opozarjajo, da se prenova pripravlja brez zadostnega vključevanja pedagoške stroke. »Učitelji smo tisti, ki izvajamo pouk. Če nas ni v procesu prenove, bo reforma ostala birokratski eksperiment,« je dejala predsednica SVIZ-a Branimira Vrečar.
Poleg tega se pojavljajo pomisleki o kadrovski in infrastrukturni pripravljenosti šol. Mnoge šole nimajo ustrezne opreme, internetne povezave ali usposobljenega kadra za digitalno preobrazbo. Brez dodatnih sredstev in jasne časovnice bo reforma težko izvedljiva.
Vloga staršev in lokalnih skupnosti
V obeh reformnih procesih — zdravstvu in šolstvu — se pojavlja vprašanje vključevanja uporabnikov: pacientov, staršev, lokalnih skupnosti. Civilnodružbene organizacije opozarjajo, da se spremembe pogosto oblikujejo od zgoraj navzdol, brez dialoga z ljudmi, ki jih bodo neposredno občutili.
Zveza aktivov svetov staršev je v odzivu na šolsko reformo zapisala, da »starši želimo sodelovati pri oblikovanju šolskega okolja, ne le prejemati navodila«. Podobno v zdravstvu pacienti opozarjajo, da »potrebujemo sistem, ki nas ne obravnava kot številke, temveč kot ljudi«.
Politična razsežnost: reforma kot retorični okvir?
Kritiki vlade opozarjajo, da se reforme pogosto uporabljajo kot retorični okvir, ne pa kot dejanski proces. Napovedi o »preobrazbi sistema« se pojavljajo ob vsaki menjavi ministra, a konkretni rezultati pogosto izostanejo.
Opozicijske stranke, zlasti NSi in SDS, opozarjajo, da gre za »neizvedljive obljube brez finančne podlage«. Po njihovem mnenju bi morala vlada najprej stabilizirati obstoječe sisteme, šele nato uvajati strukturne spremembe.
Po drugi strani pa koalicija poudarja, da »status quo ni več vzdržen«. Ministrica Prevolnik Rupel je dejala, da »če ne ukrepamo zdaj, bomo čez nekaj let imeli sistem, ki ne bo več zagotavljal osnovnih storitev«.
Reformni procesi v zdravstvu in šolstvu so nujni — to priznavajo tako stroka kot javnost. A vprašanje je, ali ima vlada dovolj politične volje, strokovne podpore in finančnih sredstev, da jih izpelje celovito, vključujoče in trajnostno.
Če bodo reforme ostale pri napovedih, bo to še en izgubljen cikel. Če pa se bodo oblikovale v sodelovanju z uporabniki, izvajalci in lokalnimi skupnostmi, lahko pomenijo korak k bolj pravičnemu, učinkovitemu in sodobnemu javnemu sistemu.
